Meni se zdi super, da razmišljate v to smer – kaj s publiko. Nerad uporabljam ta izraz, “publika”, torej z ljudmi, ki pridejo pogledat, se udeležiti. Stvar je vaše odločitve, če hočete s tem nekaj narediti, nadaljevati, to potem pomeni verjetno ustvarjanje neke skupnosti; najmanj je pomembno, kako velika je ta skupnost; ampak delati nekaj skozi čas, skupaj in priti skupaj do nekih rezultatov ali rešitev.
Če je na primer okvir meditativen, kar se mi zdi zelo potentno, iz tega lahko nastane nekaj zelo zanimivega. Morda iti v to smer, ne samo zaradi tega, ker to redko kdo počne, ampak ker je nasploh manj raziskano. Stvar je odločitve, da si v nekem procesu z neko skupnostjo, da torej ne delaš izvedbe za nekoga, temveč počneš kolektivno, kar bi sicer sam raziskoval in postavljal v prostor; v tem okviru je vsako srečanje izvedba in dogajanje v veselje udeleženih, in ne govorimo več o eni sami izvedbi, ki sledi obdobju vaj.
Zdaj se jasno vidi, da imate neko temo, smer, okvir, in vprašanje je kot vedno, kako naprej. Ponavadi smo navajeni na to razliko in distanco med izvajalcem in gledalcem, meni se ta razlika tukaj vpisuje v to merjenje temperature – “vi” s tem imate neko drugo vlogo kot “mi” oziroma ste na neki drugi ravni, tako rekoč gledališki. Poanta pri performansu pa je v tem, da skomuniciramo, kaj in zakaj nekaj počnemo; od tega, ali nekaj skomuniciramo ali ne, je odvisen značaj naše geste. Umetnost pa se zgodi ravno skozi postopek, proces, proceduralnost. Ok je, da se pove, zakaj se kaj počne, sicer izpade prisilno in avtomatično. Dokler ni artikulirano, je le samoumevno. Sama procedura je del celote dogodka in dokler jo zaznamuje samoumevnost ne bo iskrena. Skomunicirati postopke interaktivnosti bi po mojem delalo v prid sporočilnosti, ki jo želite doseči, morda pa se zgodi, da med samo to komunikacijo odkrijete kakšne zanimive razsežnosti odnosov, ki se vzpostavljajo. Ko umetniki hočejo narediti nekaj interaktivnega izpade pogosto interakcija tehnična, se ne razvije v nekaj živega. Ko gre za performans, ki želi biti močno povezan s skupnostjo prisotnih, moraš v bistvu sam dobesedno izumiti lastna orodja ali tehnike za vsako početje, ki podpira idejo skupnosti.
Vidva sta v nekem gibalnem režimu, mi drugi nismo. Zanimivo vprašanje bi bilo, kako nas postaviti vse v isti režim, ali in kako se lahko združimo, zato, da se začne zadeva dogajati na drugi ravni. Ni dovolj, da se to pove, s tem se mora nekaj narediti.
Vajina gibalna prisotnost je bila videti “brezciljna s ciljem”, posvečena sta bila svojemu eksperimentu, se uglašala z zvočnim ambientom, ki je odražal našo tako imenovano realnost, v kateri je vse prešteto, izmerjeno in ovrednoteno. Morda bi vama bilo zanimivo poglobiti se v vprašanje, kako na sceni ne imeti cilja, ali, bolje, povsem se prepustiti brezciljnosti, tudi zaradi okoliščin, v katerih živimo, ki jim brezciljnost po svoje kljubuje, morda jih celo sabotira. Ali ni ravno interpasivnost strategija, ki se lahko umesti v in onkraj konteksta vsesplošnega tehnološkega vdora v telo in odnose?