[userip_location type=’isp’]
[userip_location type=’flag’ height=’auto’ width=’50px’]
Moj proces dela na projektu TRI se je začel januarja 2020, ko sem razmišljala, na kakšen način in v katero smer bi lahko razvili in poglobili sodelovanje med tremi umetniki in dodali še eno plast k temu sodelovanju. Takrat smo projekt prijavili kot raziskavo med različnimi mediji, obenem pa tudi na način raziskovanja osebnih podatkov in občutkov vezanih na osebne podatke, ki se rojevajo tako pri gledalcih kot pri nas, izvajalcih.
Osebno mene je zanimalo predvsem, kako lahko vstopimo v to občutljivo temo na umetniški način, ki zaradi medijev s katerimi se poslužuje ni izumetničen temveč še bolj resničen in ki zaradi lastnih medijev še bolj operira z realnimi stanji, vprašanji in izhodišči.
Zanimalo me je, ali je možno, da plesu damo drugu uporabnost, kot jo imamo trenutno, in ali je možen preplet različnih medijev (zvoka, slike, računalniške obdelave določenih podatkov, obdelave slike in vizualnih podatkov; zanimalo me je tudi vprašanje inputa in outputa, kaj je minimum informacij, ki se lahko vpiše v določeno zgodbo, situacijo, s katero potem tisti, ki smo v njej v živo, lahko operiramo, in kaj dobimo kot rezultat.
Projekt je zamišljen kot laboratorijsko delo, glede na sestavo umetnikov in njim/nam lastne medije je skoraj da laboratorijsko zasnovan umetniški projekt. Zanimalo me je, kako se ljudje obnašamo, če vemo, da so podatki ki so na voljo za nadaljno rabo naši osebni. Podatki kot so razne meritve telesa, ampak tudi različni digitalni metapodatki, s katerimi se lahko operira, brez da bi mi sami razumeli kaj se z njimi dejansko dogaja.
Nisem si predstavljala, da ravno v tem letu prihaja do velika obrata v smislu meritev telesnih podatkov (telesna temperatura se meri na vsakem koraku, PCR testi se odvzemajo skoraj da na ulicah…) ter do velikega razkritja zgodb mednarodnih kompanij kot so google facebook itn, kot tudi do izjav nekaterih neodvisnih raziskovalk.
To početje ima zelo veliko filozofskih, političnih in umetniških implikacij, ne predstavljam si, da bi jih lahko vse obdelali v roku šestih tednov, kolikor smo imeli za delo na tem projektu (poleg drugih projektov). Teh šest tednov vidim kot gnojenje zemlje, kot sajenje semen, ki nas bodo pripeljala do sadov šele kasneje. Brez publike je absolutno nemogoče delati uprizoritvene in intermedijske projekte, in ob vsem trudu smo pripeljali rezultate najdlje kar smo lahko. Projekt je, zaradi vseh zdravstvenih omejitev doživel nekatere modulacije in spremembe, nam je pa uspelo obdržati njegov osnovni smisel in namen, kar me veseli.