Kot oseba, ki ji je blizu jezik in pojmi teorije medijev, sem se vedno in se še vedno zvedavo sprašujem, kaj za vraga naj bi pomenilo intermedijskost. V meni vztraja razumevanje, da gre za nekaj, kar je med mediji, v smislu medcelične tekočine. Pa se vedno znova popravim in pravim, da gre bolj za povezave, mrežo medijev, kot pri izrazu internet.
Ko to vpraševanje vedno znova malo potešim in umirim, pa se potem vprašam, kaj z drugim delom izraza, torej, kaj z medijem. Teorija mediijev je uporabna kot orodje za ples, koreografiranje in druge ustvarjalne ter umetniške postopke. To orodje je uporabno pri vsem, saj se da vse razumeti kot medij. In tako imam že dodatno delo pri razumevanju pomena besede intermedijskost, saj recimo lahko vzamemo to besedilo kot medij, pa potem jezik tega zapisa, pa jezik sam, pa potem pisavo, pa da gre za besedilo na spletni strani, pa spletno stran, pa obliko pisave, ki je na spletni strani, pa posamezne besede, pa črke in že pri tem je jasno, da gre za intermedijskost.
Svoje preizpraševanje pomena besede inetrmedijskost umirim s tem, da si rečem, da imamo pri inetrmedijskih umetnostih pozornost na t.i. novih medijih, ki pa so povezani predvsem z računalništvom tako vezjem kot programjem.
Prav, naj bo, sprejemem, da gre pri inetrmedijskosti za vključevanje novih medijev, no, jaz bi potemtakem raje rekel novejših medijev. In ko govorimo o prepletu medijev, na katere medije vse mislimo, torej, mislimo na vse mogoče medije? Kje naredimo mejo, kaj je še medij in kaj ni? Tako kot za Descartesov dvom in dvomljenje, se mi pri meji, kaj je še (novejši) medij in kaj ne, zdi, da je ta meja arbitrarna, poljubna.
Razlogi, ki nam jih Descartes servira, zakaj se je ustavil pri tem, da ne more dvomiti o tem, da misli, se mi zdijo poljubni. Kako? Zato, ker jih lahko nadomestim s katerimkoli drugim razlogom: nehal bom dvomit v svoj obstoj, ker se mi, recimo, danes ne da dvomit. Iz česar bi lahko sklepali: Ne da se mi, torej sem. Kar bi bilo odlična osnova za moderno dobo zahodne kulture.
Tako čutim, da je pri meji, kaj je še medij in kaj ne. Medije se povezuje s tehnologijo. In seveda je vprašanje, kaj je tehnologija? A človeško oko mogoče ni tehnologija? Je tehnologija samo nekaj, kar ni človeško telo? Postavljam naivna vprašanja? Jaz mislim, da ja, a bolj zaradi tega, ker opažam, da smo kot širša skupnost na tej ravni vpraševanja. Teorija medijev recimo poda orodja za razumevanje tega, kaj je tehnologija. Pa ne samo teorija medijev, recimo ideja sebičnega gena v osnovi uporablja isti postopek kot teorija medijev, ali pa podoben postopek srečamo pri gestalt teoriji (vse je projekcija ega). Eden izmed predlogov teorije medijev je, da je vse podaljšek človeškega telesa. V tem smislu je tehnologija nekaj, kar je zunaj človeškega telesa. A zakaj potem obravnavati jezik. In sploh vprašanje, kje se nahaja jezik, kje vznika? Vznika v meni, med nami, je meni zunanje, prihaja iz DNK, ki se razvije v človeško bitje, ki je interackiji z drugimi človeškimi bitji, ki so se razvili iz sebičnega gena? Kaj ni tudi gen tehnologija? …
Zato se obnašam do tehnologije kot nekaj, kar deluje (no, vsaj večino časa), kar dela. In tako kot je vse medij ali natančneje, ker se odločim, da delam z orodjem, da vse jemljem kot medij, tudi vse jemljem kot tehnologijo.
Pri tem se razsredišči obilo tega novoveškega pojmovanja človeka, subjekta, objekta, tehnologije, medijev in kar je še tega. Ne samo, da se razsredišči, pokaže na ne-izvornost (in ne-izvirnost mojega razmišljanja ha ha ha). In smo zopet pri jeziku, recimo. Nikakor, da si pojasnimo izvor jezika. Nas muči že nekaj časa. Najboljša razlaga je, da vznikne. A kako vznika?
Nazaj k intermedijskosti. Z vsem zgoraj zapisanim se ukvarjam skozi ustvarjanje afekta. Pri tem, da seveda ustvarjanje in afekt jemljem kot medija in tudi njuno jezikovno povezavo: ustvarjanje afektov. Kar me pri tem zabava in neskončno radosti je, da afektov ne morem ustvariti sam, lahko jih ustvarimo samo skupaj, v skupni pozornosti. Samo-afekcija je samo-zadovoljevanje. Dolgčas (dobesedno se mi zdi samozadovoljevanje dolgočasno, redko se recimo samozadovoljujem in podobno se redko lotim samo-aficiranja oziroma ustvarjanja afektov sam).
Ja, v ustvarjanju afektov je treba iti na več ravni hkrati, predvsem se sprostiti v svoji subjektiviteti in objektiviteti in objektnosti.
Mitchellov predlog, da edino, kar nam ostane pri teoriji medijev je, da se pogajamo z mediji, ker jih ne moremo razumeti (McLuhan) in to zato, ker smo vedno v njih, jih nikoli ne moremo videti “od zunaj” (pomižik za referenco na zunaj telesa) in zato nikoli zares zaobjeti (comprehend).
In zato opazujem afekte, ki se ustvarjajo med nami, recimo pri Tri: Obetu ko se Marko, Dragana in jaz dobimo ali pa pride še kdo zraven. In ravno skozi proces ustvarjanja afektov me zanima premišljati, se pogajati s pojmi kot so predstava, ples, zvok, podatki, lastništvo, ekonomija, dobiček, vrednost, presežna vrednost. Na afektivni ravni ali raje v afektivnem prostoru se najbolje komunicira z afketi. Da se še z drugimi stvarmi, recimo mislimi ali gibi ali še čim drugim, a komunikacija kaj hitro zamre na tej ravni. Seveda pa so misli, gibi in kar je še tega uporabni za ustvarjanje afketov, o to pa ja!
Recimo afekt, ki smo ga skupaj z odločitvijo ljudi na Ministrstvu za kulturo, da podprejo Tri: Obet, ustvarili, me je zadel na polno z ravnodušnostjo. Šele, ko sem ustvarjal Tri: Obet z Dragano in Markotom, med drugim tudi tole besedilo, sem uspel soustvariti drug afekt iz ravnodušnosti: navdušenje. Navdušenje nad sodelovanjem z Dragano, Markotom, ki me pošilja na pot pisanja tega besedila, na katerega sem stežka, z odporom pristal, zdaj pa pristal v tem delovanju in upam, da z branjem tega besedila so-ustvarimo afekt, ki nas požene v nadaljnje afketivno raziskovanje teme medijev, tehnologije, podatkov, subjektnosti, objektnosti, subjektivnosti, objektivnosti, lastništva, kaj za vraga ima ples s tem ali pa umetnost in kje se skriva kleč.
To je nekaj za obleč in zdaj grem dalje v druge prostore ustvarjanja afektov.