Dejavnost, ki smo jo Dragana, Marko in jaz poimenovali Tri: Obet, je nadaljevanje sodelovanja, ki se je začelo s povabilom Marka Batiste k Obedu, v katerem se z Dragano uriva od 2008. Predlog za nadaljevanje se je dogodil na način, ki ureja, orientira, usmerja dogajanje pri Obedu: dati vznikanju prednost pred drugimi procesi, ko delamo, obdelujemo, urejamo, orientiramo, usmerjamo Obed. Ali rečeno drugače: Obed se na ta način ureja, orientira, usmerja; sam od sebe, sam iz sebe, iz tega, kar vznika medtem, ko smo v njem, ko ga delamo. Tako bi lahko rekli, da je iz sodelovanja nas treh pri Obed vzniknilo nadaljevanje sodelovanja v novem urjenju, praksi, procesu.
Besedo urjenje uporabljam v pomenu prakticiranja. Etimološko urjenje pomeni narediti pravo stvar v pravem trenutku. Ne nujno pravilno, pač pa pravo. V francoščini bi temu rekli “juste”.
Pri Dragani je kot del vznikanja nadaljnjega sodelovanja vzniknil vzgib, da prijavi nadaljevanje sinergičnega sodelovanja pri Obedu pri Ministrstvu za kulturo. In prejeli smo sredstva. Tudi brez te podpore bi se sodelovanje nas treh nadaljevalo, a seveda v bolj umirjenem ritmu, v ritmu vznikanja sodelovanja.
To vznikanje je brbotanje. In kot pri rahlem brbotanju, recimo brbotanju vode, tu pa tam preskoči rob posode cela kaplja vode, tako je iz tistega zgodnjega brbotanja v sodelovanju nas treh pri Obedu skočila ta kaplja preko Dragane v računalnik, na papir in pred oči ljudi na Ministrstvu za kulturo. In očitno so bile okoliščine prave, da so se brbotanju priključili ali svoje pristavili tudi pri Ministrstvu za kulturo.
Vznikanje uporabljam namesto organskosti. Lahko bi rekli, da je do tega sodelovanja prišlo organsko. A organsko je preveč prepojeno s pomeni, ki bolj zakrivajo kot razkrivajo, kaj želim v tej izjavi povedati.
In podpora Ministrstva za kulturo je malo bolj ogrela brbotajočo vodo in glej, tu smo in ustvarjamo dalje, vse več vode kipi čez rob posode.
Opazujemo te preskoke, opazujemo, kar še ostane v posodi. Primerjamo. Ugotavljamo. Uporabljamo. Ustvarjamo.
Ustvarjamo afekte, ne efekte. Nikoli mi ni bilo do ustvarjanja efektov. Vedno sem bil za ustvarjane afektov. Tudi proizvodnja afektov me ne zanima, saj me bolj kot delo, ekonomija v proizvodnji, zanima igra ustvarjanja, proizvodnje, afketov, dela, ekonomije in kar je še tega v tej dejavnosti.
In kako je to povezano s podatki, lastništvom podatkov, dajanjem podatkov, manipularanjem podatkov, uporabo podatkov?
V teh časih, ko slišimo varnost, zasebnost, lastništvo podatkov, pomislimo na digitalne podatke in manj na analogne podatke. Kje potegniti črto? Pred pojavom izraza digitalno, ni obstajal izraz analogno. Sta pa oba povezana z drugim parom: z matematičnim izrazom nezvezno (diskretno) in zvezno (kontinuirano), pa potem še z enim parom iz fizike: delec in val. Zanimivo pri tem je, da so vsi bolj ali manj prišli v uporabo v podobnem času (konec 19. in začetek 20. stoletja), ko se je mimogrede tudi pri plesu začela neke vrste eksplozija.
Torej, pri zasebnosti podatkov pomislimo na digitalne podatke in izmenjavo podatkov. Kmalu v procesu sem dojel, da me zanimajo bolj analogni podatki, podatki, ki niso merljivi, deljivi na najmanjše enote, ki so bolj zvezne, valovne narave, ki se dogajajo med nami in vse povsod, kjer so meje samo še en val v valovih pojmov in ne res meja, ker mej v valovanju ni na način kot so pri manj valovitih zadevah.
Pokaže se, da je razmejevanje na moje in tvoje podatke in posledično lastništvo neposredno povezano z doživljanjem sebe kot subjekta, kot nekaj kar oddaja valovanje, nekaj kar oddaja podatke, ki si jih potem tudi lasti.
Seveda ne gre tako črno belo kot opisujem tu. Ko oddajam podatke, je jasno, da jih potrebujem oddati, saj drugače ni nobene tvorne komunikacije med nami. In podaljševati subjektivnost v valovanje je pač agresivna zadeva. Valovanja se ne da ustaviti na način kot ustaviš delec.
S tem, ko oddam podatke, se vključim v komunikacijo, že mehčam meje sebe, svoje subjektivitete. Iz bolj stroge pozicije bi rekli, da predamo nekaj svoje subjektivitete drugemu, drugim. A to meni ni uporabno za delo z ustvarjanjem afektov. Ja, rekel sem delo. Gre za delo ustvarjanja. Ustvarjanje je tudi delo. Zame je uporabno opustiti idejo subjekta in objekta, če hočete, predati željo po določitvi meje med subjektom in objektom sodelovanju med nami, vznikanju.
V vznikanju je še ena za sedimentarne kulture težko prebavljiv trenutek: z vznikanjem vznika vse tudi vznikanje samo, hkrati. Torej, vznika tudi to pisanje v Zagrebu enkrat ob začetku leta 2021 in s tem vznika jezik, v katerem pišem, vznikajo spomini na Tri: Obet, vznikajo skrbi, kaj bosta Dragana in Marko porekla na to pisanje, na to kratko (ha ha) izjavo.
Do tod se je zapisala izjava. Berem jo čez kak dan ali dva po tem, ko sem jo napisal. Preverjam, če mi je v redu za oddajo. Ugotovim, da da. Da jo bom še dopolnjeval, ko bomo več delali z Markotom in Dragano in mogoče tudi Jasmino. Mislim, tesneje. Kar bo prineslo dodatno širino.