Borisu Beji se je med Tri: Obetom, 8.12.2020, zapisalo in projeciralo na steno Mojega koraka naslednje
Moj korak je tih in nem.
Siv in leden.
Moj korak je samo moj,
v njem šum vetra,
jesenskega listja.
pozabljen včerajšnji, podarjen današnji.
moj korak boža zemlja.
pesek, sneg, včasih gladina morja.
moj korak je glasen. tudi ko stojim.
kje si korak?
Iščem te v pozabljenih travah, na jasah, v gorovju skalnatem. Kje si ?
Hodi za menoj! Korakaj z menoj!
Bodi vojska! Armada! Bodi glasen!
B u č i!
Moj korak je tvoj korak.
V jutru ali večeru ga slišim.
Pozibavam se z mavričnimi barvami
in kar naenkrat “rat”.
V pozabljenih ulicah je tvoj korak
slišim ga v novemberskih večerih
in slišim ga med tisočerimi drugih
moj korak je na Mikloššičevi ulici
utrujen, ko se odpravljam na vlak
in tam je še vedno moj korak. Spomin. Iluzija,
želja, kje bi spet korakal. In stopal in jokal.
Stok je korak in korak je jok.
V ritmih nemih dni
sediš v koraku njen korak je hiter,
spet se ji nekam mudi.
Pozabila je korakati z njim.
Ne zanima jo njegov korak.
Njen korak je utrip njenih misli
je odmev njene samovolje
V novih salonarjih koraka po izbranih ulicah.
Izmika se tlakovcem in izbira gladke podlage.
Da je lahko njen korak glasen in uravnan
brez pogleda na tla. Ravno, s privzdignjeno glavo
koraka. In opazuje poglede drugih, ki obstojijo.
Oblekla si je v svoj korak sveže in nove dokolenke.
Nalakirala si je nohte. Da je njen korak še glasnejši.
Pozabila je na korake drugega, obremenjeno koraka z miljon drugimi koraki.
Brez usklajenega ritma, brez občutka – do.
Tvojega koraka.
Ni več mogoče slišati v tem prostoru.
Vidim te, kako se v jutru bos sprehodiš do kopalnice.
Slišim, kako s prsti prestopaš po hladnih ploščicah.
In tvoj korak se leden ustavi ob mojem, ko se skrivava pod odejo.
In po ribji kosti korakaš previdno.
Moti te škripanje starega parketa.
S previdnimi koraki si risal dolge nedelje.
Boječ se ponedeljkovih.
Na balkonu si odložil svoj korak na ograjo.
Dim cigarete se je valil skozi novo ogrado.
Korakal si v večer. Včasih samo z besedami.
Tvoja kratka sporočila so bila korak do mene. In korak stran od mene.
Prekratko si stopical do me…
Predolgo hodil v to gorje.
Korak ni več moj korak.
Tvoj korak pripada drugemu.
ne spomnim se svojega prvega koraka.
spomnim se kdo mi je vsilil korak!
Uniformirana institucija.
Prvi drugi prvi drugi
prva druga prva druga
deklice levo.
fantje desno.
Razporejeni po višini.
V telovadnih copatih.
Ki se jih je dotikal obrabljen parket.
Na njem linija, preseki množic, korakov.
Odbojka. In bradlja. In njen korak.
Ko je skrčko pristala na modro blazino.
In raznoško odskočila v nov korak.
Včeraj smo tekli kros.
Spet sem bil med zadnjimi.
Popisan karton. Merim korake
prejšnjih let. Merim težo in ponosen sem na višino.
Vesa v zgibi. Spet sem bil najslabši.
Teža. Teža. Težko je debelemu.
Moj korak je bil včeraj vesel.
drugače je zvenel.
Ta korak sem poklonil sosedi.
Slišala ga je po stopnicah.
in roki, ki je držala kljuko
ko je ključ zaključil
notranji korak
in zdrvel po dvorišču v nov dan.
Mila Kačičeva pravi:
med tisočimi bi te spoznala…
nekaj o koraku pravi…
pa veliko o ljubezni, tako piše.
Prinesi mi to knjigo.
VZRAVNAJ! korak!
VSTANI!
POSTOJ!!!